Medtem, ko smo mi zahodnjaki začeli pred 1000 leti odpirati zunanjemu svetu so vzhodnjaki že več kot 2000 let obravnavali spanje v medicini in trdili, da je spanec primerljiv s smrtjo.
V egiptovski metodologiji je spancu vladal Sel ali Tifon – bog teme ter nasproti njemu Horus, ki je bil simbol vzhajajočega sonca.
V grški mitologiji je bil bog spanja Hipnos. Grk Heziod (pesnik) je o njem rekel takole: »Hipnos, kralj Srečnežev, ti razblinjaš nemir, nudiš počitek, oddaljuješ strah pred smrtjo in miriš duše. Smrtniku si koristnejši od zraka, ki ga diha in od medu, ki ga je.«
Spanec je imel v metodologiji pomembno vlogo. Morfej, bog sanj je prisoten v mnogih legendah in Lete, ena od rek v Peklu, ki pomeni pozabo, spominja na prehod med življenjem in smrtjo.
Naši druidi so verjeli, da duša zapusti telo, zato da bi šla ponoči tavat, zato so smrt razumeli kot večni spanec.
Judovski filozof in zdravnik Maimonid iz 12. Stoletja je bil prvi, ki je omenil število osmih ur, kar naj bi bila dolžina »normalnega« trajanja spanja.
Pozneje sta Claparede ter Salmon (18.– 19. St.) iz Firenc v svoji knjigi »funkcija spanja« govorila o spancu kot o stanju bogatenja organizma, medtem ko naj bi budno stanje predstavljalo trošenje organizma.
Bergson (18.– 19. St.) je opredelil spanec kot odsotnost zavesti ter nezanimanje za zunanji svet.
Dr. Poucel pa je upravičeno dejal, da spanec pomeni nek opozorilni znak ter da ne spimo zato, ker smo utrujeni, pač pa zato, da ne bi bili utrujeni.
Skozi zgodovino je še za omeniti par znanih oseb, ki so imeli težave z nespečnostjo. Tak je bil Friderik II, Franc Jožef II, Napoleon I… Malce bližji primer je tudi Thomasa Edisona in Winston Churchil, kateri med drugo svetovno vojno ni kazal niti najmanjše znake utrujenosti. Takšnih in drugačnih znanih oseb je bilo še ogromno vendar svoje nespečnosti niso izpostavljali in dajali na veliki zvon.
Za vas smo izbrskali zanimivo meditacijsko glasbo, ki vam bo pomagala, da se boste pred spanjem sprostili in prej zaspali.
