Vzglavnik izhaja iz latinske beside „pulvinus« in kasneje angleške »pilwe« ter sorodne nemške besede »pfuliwi«. Danes je angleška beseda za vzglavnik »Pillow«. V slovenščini je beseda vzglavnik nastala iz besede vzglavje, glava.
Vzglavnik je blazine in jo uporabljamo za to, da lahko boljše spimo. Uporabljamo ga v postelji, med potovanjem, pred televizijo ter kjerkoli se nam to zahoče.
Prvi znani zapisi segajo na področje Mezopotamije 7000 pred našim štetjem. Skozi zgodovino so se spreminjale tako oblike kot materiali vzglavnika. V Evropi so med najbolj znanimi uporabljali trstičje, slamo in perje. Na kitajskem bambus, zad, luščine, porcelan, les in bron. V Indiji pa bombaž.
Vzglavnike ločujemo po treh bistvenih značilnostih:
- velikosti,
- materialu in
Naravni materiali, ki jih lahko najdemo v vzglavnikih so:
Slama – je dovolj trpežna a hkrati dovolj prožna za vzglavnike. Dandanes jo skorajda več ne najdemo.
Puh in perje – zelo zračno in mehko polnilo. Značilno predvsem za Evropo.
Ajdove luščine – pridobljene iz oluščkov ajde izjemen izolator in prevodnik vlage. Značilno polnilo predvsem za azijo.
Bombaž – naravna vlakna, katere v večini predelajo v tanke niti, iz katerih tkejo tkanine, lahko pa tudi polnilo za vzglavnike.
Pirine luščine – zelo cenjene že v Egiptu, prav tako slama od pire.
Prosene luščine – zaradi majhnosti luščin postajajo znane šele v 21. Stoletju.
Češnjeve koščice – za različne terapije uporabljale vzglavnike že naše babice.