Pomanjkanje spanca, tako količinsko kot tudi kakovostno, ki ne ustreza ritmu, ki ste si ga ustvarili in ki vam je lasten, praviloma šteje za stres in tudi povzroča vse posledice, ki so značilne za stres. Pomanjkanje spanca povzroča hudo anemijo na nivoju krvne slike ter tudi in predvsem psihično depresijo živčnega tonusa, ki je včasih lahko vzrok za možganske nekroze, še posebej na nivoju možganskega debla, vozla in hrbtenjače. Po starem ljudskem verovanju naj bi bil močan intelektualni napor vzrok meningitisu in to – iz določenega zornega kota – morda ni čisto napačna domneva.
Zelo hitro pride do hude homeotermije – avtomatičnega termične regulacije našega telesa – in človeka, ki mu manjka spanca, ki bi ga spočil, bo treslo in veliko bolj bo občutljiv na mraz. Motene so vse bazalne funkcije, to pa vodi k splošni oslabelosti, hitremu hujšanju zaradi porabe rezerv, ki so uskladiščene v maščobnih slojih kože, ter celo k pospeševanju procesa staranja.
Hiperrazdražljivosti se pridruži še hiperemotivnost ter vznemirjujoč razvoj agresivnosti, ki jo povzroča predvsem prisotnost hipnotoksinov, ki so zelo škodljivi in ki se pojavijo le takrat, ko organizem začuti potrebo po spanju. Njihova glavna vloga je, da blokirajo centre za pozornost in da sprožijo spanec. To pojasnjuje, da je potreba po spanju nezavedno refleksno dejanje, kajti tudi če človek ali razne kemične snovi spanec zadržujejo ali preprečujejo, bo na koncu imel vedno zadnjo besedo pa čeprav bo to moralo biti obupna in boleča smrt zaradi pomanjkanja spanja.
Zaspanost je torej simptom, ki kaže na potrebo po spanju. Če tega ne upoštevamo, lahko izgubimo zavest v najbolj nepričakovanem trenutku in zaspimo, ne da bi bili opozorjeni s kakršnimkoli predhodnim znakom. To, poleg drugih dejavnikov, pojasnjuje tudi nesreče avtomobilistov, ki so zaspali za volanom.