O fiziološkem mehanizmu spanca je bilo postavljenih veliko teorij. Saj je včasih ta pojav zanimal tudi znanstvenike.
Tako se je pojavilo veliko različnih teorij kako pride do spanca. Med nekaterimi je bila glavna teorija o »reverzibilnosti« spanca, kar naj bi bila možnost prehoda iz letargičnega stanja v stanje budnosti.
Dr. Poucel je prekinitev odzivnega življenja ali tako imenovanega spanja povezal z zaviralnim refleksom. Po njegovem izhaja iz:
- notranjih dražljajev, to pomeni sprememb razpoloženja in nevro-vegetativnega tonusa,
- zunanjih dražljajev, kamor spadajo ležeči položaj, tema motnost šumov, zaprte veke itd.,
- psiholoških dražljajev, kot so želja po spanju, domači ter pomirjajoči vonji in zvoki itd.,
- -raznih drugih dražljajev, kamor spadajo pogojni refleksi, psihološki šoki itd..
Nevrokirurg lahko tako s pomočjo draženja interpedunkularnega območja povzroča bodisi spanec ali dremež. Poznamo pa tudi t.i. hipnoze, kjer duševni ali čustveni šok povzroči takojšen spanec.
S sodobnim časom so različne raziskave omogočile razlago mehanizma, ki povzroči da zaspimo. Tako so ugotovili, da obstajajo določene biokemične snovi, ki, kot kaže, te mehanizme sprožajo. Med najpomembnejše spadata serotonin in noradrenalin.
Kemična formula serotonina je: C10H12N2O
Nevroni, ki uporabljajo serotonin, so vpleteni v mehanizem spanja. Celice, ki vsebujejo noraadrenalin morajo biti popolnoma zdrave, če hočejo sprožiti paradoksni spanec.
Dr. Poucel je opisal tudi različna stanja pred spanjem, spanjem in prebujanjem, te si sledijo po vrsti:
- iskanje ležišča, postavitev v položaj in spanje,
- nastop spanca, zaspanost, uspavanje,
- spanje v pravem pomenu besede,
- reakcije, ki so specifične za to stanje (mentalne reakcije: sanje, vegetativne reakcije, trofični proces),
- prebujanje.