V tehničnem smislu sanj ne smemo zamenjevati s halucinacijami, ki se pojavljajo tik preden zaspimo in ko so predhodnice delovanja sanj v pravem pomenu besede. Prav tako sanj ne smemo zamenjevati z fantazijami, kajti to so namišljene zgodbe, v katerih ima sanjač glavno vlogo ali je avtor dogajanja.
Psihologi in psihiatri so opravili različne študije, pri katerih je približno 30% vprašanih povedalo da sanjajo vsako noč, 38% jih sanja pogosto, 25% jih sanja zelo nerodo, 6% jih sanja zelo redko in 1% jih meni da nikoli ne sanjajo.
Delovanje sanj se razvije v drugi polovici noči, ko je spanec najgloblji. In kot kaže ženske sanjajo več kot moški. Sociološko gledano pa intelektualci sanjajo več kot fizični delavci.
Sanje so že od nekdaj vznemirjale ljudi. Dejansko se delovanje sanj medicinsko razlaga z dejstvom, da podzavest vsakega posameznika, njegova »duša«, ki jo zmoti turbulenca gornjih možganskih centrov v času budnosti, ne sprejema indikacij, ki jih stalno daje organizem. Pride torej do disfunkcije med višjimi zavestnimi centri in avtomatskimi centri podzavesti, ki jih anatomsko poimenujemo Grassetov poligon. Ti centri so torej osvobojeni vsakršne kontrole in začnejo bloditi. Ne dosežejo pa resničnega delirija, kajti delujejo le na osnovi podatkov, ki beležijo našemu nadzoru.
Večina nespečnežev je podvržena živčnim depresijam, zato je zelo nenavadno, da se jim prepisuje psihotope, ki krajšajo obdobje sanj, saj prav ti omogočajo bolniku da si psihično opomore. Saj pravijo, da nas sanje nezavedno osvobajajo in omogočajo popuščanje zavor in pritiskov, katerim smo bili podvrženi čez dan.
Po navadi sanje hitro pozabimo, razen če jih zjutraj ko se zbudimo takoj nekomu povemo. Včasih so sanje tako močne, da ostane spomin nanje trajno. Freud je o tolmačenju sanj dejal, da je to »kraljevska pot, ki vodi do nezavednega« Točno, kajti ne le, da imajo sanje nek smisel, temveč tudi ustrezajo želji, ki jo podzavest osvobaja.