Razlikujemo dva različna tipa spanca, ki se menjavata glede na potrebe posameznega organizma:
– počasno spanje, ki je znano že iz zgodovinskih časov in
– faza hitrih gibov zrkel (PMO), ko se očesni premiki sovpadajo s sanjanjem, nekateri pravijo temu REM-SPANJE (stanje sanj).
Hipnogram povprečnega spečega človeka ( 7 ur spanja) se razdeli na naslednji način; približno 5 ur je spečega spanja, 2 uri pa traja paradoksalni spanec ali PMO, prva faza takega spanca se prične šele po 1 uri in si sledi v ciklih na približno 1,5 ure.
Shema spanja
Edino s počasnimi alfa valovi sinhronizirana možganska dejavnost lahko povzroči da zaspimo. Ob tem se mišična napetost, zaradi rednega oddajanja adrenalina ohranja. Spanec lahko glede na njegovo stopnjo razdelimo na 4 stopnje. Pri čemer 80% počasnega spanja periodično prekinjajo obdobja paradoksalnega ali hitrega spanca.
Spanec torej nastopi, kadar dva monoamina – serotonin in noradrenalin – zasedeta možgane in delujeta kot zavora na mrežasto snov. Serotonin aktivira spodnji del mrežaste snovi, ki sproža počasni spanec, to je prvi obtok »zaviranja«. Drugega sestavlja locus caerum, ki upravlja paradoksalni spanec, katerega aktivira noradrenalin. Prehod iz počasnega spanca v hitrega je najbolj krhko obdobje spanja, takrat se lahko tudi zbudimo. Prav tako je krhko obdobje v nasprotni smeri. Ti dve obdobji imenujemo začetno zbujanje.
Prevladovanje površinskega spanca na paradoksalnim spancem povzroči težave, ko poskušamo zaspati, ter botruje pogostim nočnim zbujanjem, kar pripelje do kronične nespečnosti. Na splošno se med spanjem telesna temperatura postopoma znižuje in doseže minimum po 4 urah spanja, nato pa se prične ponovno večati in doseže višek tekom dneva ko so fizični napori intenzivnejši.
